Rain-man

Prihod v cilj

V nedelo je bil lep dan. Pridružil sem se 15000 tekačem, ki so tekli po ljubljanskih ulicah in bil med 1000 tekači, ki so se podali na najdaljšo, 42km dolgo razdaljo. To ni bil tek za časovne rekorde. Za kaj takega nisem bil pripravljen in zato sem tudi zaključil med zadnjimi.

To je bil tek za dobro voljo, za dokaz da tekači nismo le lovci čim boljšega časa in da maraton ni le športna ampak tudi zabavna prireditev. Če citiram viteze: “Tek niso le iPOD, Polar, Suunto, footpod in Garmin, 4min za 1km in prepiranje o tem, kateri intervalni trening je boljši.”

Zato smo odtekli Ljubljanski maraton na način, kot ga še nihče ni odtekel. Oblekli smo rumena viteška oblačali, se oborožili z mečem in ščitom in požrtvovalno branili svojo zastavo vseh 42km.

Viteška skupina

Prvi krog je minil kot bi mignil, saj je bilo ljudi mnogo preveč, da bi bilo tekaču lahko dolgčas. Prav neverjetno, koliko ljudi teče na 21km! Sledil je sprehod po Šubičevi cesti in vstop v drugi krog. In takrat je na Ljubljano padla bomba, ki je na drugi svet poslala vsa živa bitja, preživeli pa so se prelevili v zombije. Vsaj naključnemu maratoncu se je tako zdelo, saj smo na vsej dolžini Dunajske in Slovenske ceste srečali le varnostnike in nekaj naključnih obiskovalcev. Seveda ostaja nekaj svetlih izjem. Lep primer so navijači v Dravljah, kjer človek dobi lažje noge in samozavest ponovno zdrvi v višave. Vsi, nadvse redki, navijači si zato zaslužijo čestitke!

Na koncu so nas v cilju počakali naši zvesti navijači in sotekači. Dan se je zaključil s pico in pivom, v glavi pa ostaja upanje, da smo v slovensko tekaško okolje vnesli sporočilo o tem, kaj (pol)maraton v resnici je.

8.15 in sonce mi je sijalo v oči. Ponavadi je omenjena kombinacija vir najlepših občutkov. Toda ne takrat. Bil sem neprespan, po glavi se mi je sprehajal maček in zamujal sem na predavanje. Obvezno predavanje. Spet.

Med nami rečeno, omenjenega predavanja se nisem imel namena udeležiti. Domača postelja je ponujala več užitkov kot pa lesene klopi v slabo osvetljeni predavalnici. Hmm, slabo osvetljena - mogoče bom pa le utegnil zadremati.

Prvi pogled na predavalnico je potrdil moje domneve - žurka prejšnji dan je zahtevala svoje žrtve, vztrajalo nas je dobrih ducat študentov. Vsi s podočnjaki, vsi komaj pri sebi. Na sredi pa visok, suh, resen črnolas tip, ki je ravnokar začel s predavanjem. Žal mi je bilo zanj in za znano dejstvo, da Higiena nima dobro obiskanih predvanj. ( Če 5% študentom na predavanju sploh lahko rečeš obisk. )

Neznanec je začel s predavanjem in imel je brez dvoma najboljši nastop med vsemi predavatelji, kar sem jih sam poslušal na MFju. Tip je bil neverjeten in po glavi so mi švigale misli, kako bi ga vsem profesorjem moral navesti kot zgled dobrega predavatelja, ki zna motivirati poslušalce.

Počutil sem se kot otrok, ki je odkril novo igračo. Predavanje me je navdušilo, predavatelj še bolj, tema predavanja mi je bila jasna in bolj sem se zavedal problema depresije v družbi. Na sebi in poznanih sem začel opažati simptome začetne ali pa že napredovale bolezni. Spoznal sem, da je depresija velik tabu, obravnavana kot bolezen slabičev in manjvrednežev.Direktorji nimajo depresije, oni imajo “burnout sindrom” - isto sranje. Ljudje si ne upajo iti do pomoči, saj to pomeni priznanje svoje duševne bolezni. In to privede do grdih pogledov sodelavcev, pri sosedih si čudak, pri kelnarci psihič, … Zato se Slovenci, predvsem pa tisti iz manjših vasi, kjer je pritisk okolice večji, raje odločamo za alternativce: Tokaj, Laško, Jack.

Verjamem, da se v Sloveniji dojemanje duševnih bolezni, predvsem pa depresije, izboljšuje. Večine, ki imajo zasluge za ta proces, ne poznam. Omeniti znam le dva: sedanjo varuhinjo človekovih pravic, Zdenko Čebašek-Travnik, in neznanega predavatelja.

Danes sem zopet ošvrknil Andrejev blog in naletel na tale post. Ok, zanimivo branje; naj naredim revizijo mojih življenskih navad:

• nekadilec = 1 točka
• zelenjava in sadje, 5krat na dan - not = 0 točk
• manj kot 14 enot alkohola tedensko - yes (nič kaj študentsko, priznam) = 1 točka
• fizična aktivnost - very much, thank you - 1 točka

Zaključek:

Osebe z 0 točkami imajo 4-krat večjo verjetnost, da umrejo, kot osebe s 4 točkami.

Pri meni bo nujna sprememba pri režimu prehranjevanja, ostalo (zaenkrat) štima.

Grem po pomaranče, v Mercatorju so spet v akciji!

Čudno je, da me vsak nov znanec proglasi za prebivalca Ljubljane. Morda gre te pomote pripisati odsotnosti pravega gorenjskega narečja v mojem glasu, morda res ne uporabljam dovolj polgasnikov in mašil. Tudi moj izgled nikoli ni bil blizu stereotipnemu Gorenjcu - bolj sem dajal vtis mirnega dečka iz predmestja.Ampak, iskreno povedano, mi je šlo na kurac, da me imajo za Ljubljančana!

Res! Najbrž imamo gorenjci že prirojen odpor do Ljubljančanov, mogoče nam ga privzgojijo. Sumim, da se odpor začne razvijati s pridobitvijo vozniškega dovoljenja - takrat namreč na cesti v rodnem kraju srečaš prvo registrsko tablico z napisom LJ - seveda na vozilu, ki je pravkar izsililo prednost.

Ampak ni namen zapisa v tem, da bom pljuval čez žabarje (joj, ne morem si pomagat:)). Včeraj sem zaslutil, da v mojem telesu počasi poteka metamorfoza. Namreč

1. v zadnjih 5.letih sem preživel več časa v Ljubljani, kot pa v Zasipu (študij, kakopak)
2. pred dobrim mesecom so mi Dravljah povsem neprijazno odtujili registrsko tablico z mojega vozila - po novo sem šel na upravno enoto na Tobačni - rezultat: tablica LJ, s strupeno-rdečim grbom
3. v nedeljo sva s punco šla na Šmarno goro (baje da mora vsak Slovenec na Triglav, vsak Ljubljančan pa v nedeljo na Šmarno). Bilo je lepo, ampak grenak okus zaključene metamorfoze….

En ljubljanski pozdrav

rega rega, kvak kvak

Za seboj sem pustil štiri leta študija in pogumno zakoračil v peto. V tem času so moje oči pojedle ogromno količino knjig, najbrž večjo, kot so jo bili možgani sposobni prebaviti. Knjige so si med seboj presenetljvo različne. Pozabimo tu na platnice in vsebino, ter se raje posvetimo slogu pisanja in iskricam v besedilu, ki prinesejo nasmeh na usta med prebiranjem človekovih najboljših prijateljic.

Iskrice so v besedilo vrinjene namerno, igra besed je lahko naključna, včasih pa človeka nasmeji kak vsakdanji podatek, ki se ga je avtor potrudil zapakirati v strokovni jezik. V katero kategorijo sodi spodnji citat, presodite sami. Jaz bom le obljubil, da bom podobne iskrice še naprej objavljal na tem blogu.

Medical geek alert:

“Venous air embolism may occur during therapeutic or diagnostic procedures secondary to trauma, during childbirth or abortion, and during oral-genital sex in a pregnant woman when her partner blows air into the vagina.”
-Forensic pathology / Dominick J. Di Maio, Vincent J.M. Di Maio –2nd ed.

Pred dobrimi štirimi leti (uf, hitro se staram) sem ob zaključku mojega šolanja na Gimnaziji Jesenice izustil, da se v življenju nikoli več ne bom dotaknil nemške literature.

Mladostniško naivna izjava, kot se za devetnajstlenika spodobi.

V četretek začnem s 70 urnim tečajem Nemščine na Pravni fakulteti. Na prvi uri me čaka kratek preizkus znanja, zato se že pridno pripravljam in obnavljam svoje znanje - 4 leta je dolga doba.¹ Ker so bivše knjige našle novega lastnika, sem se po pomoč zatekel na internet. Našel sem izredno uporabno stran, ki sistematično predstavi slovnico nemškega jezika:

Zarečenega kruha se največ poje. Dovolil bi si stereotipno izjavo, ki je raje ne bom zapisal, saj se sama preveč očitno ponuja bralcu. V brk se mi smejejo vsi poznani - nič ne de, v štirih letih pohajkovanja po Ljubljani sem spoznal, da je vsako znanje vredno časa, ki si ga namenil njega nabiranju. Sploh pa se zadnje čase počutim neverjetno dobro, če obogatim svojo zakladnico skrinjo znanja. Mar to pomeni, da počasi odraščam?

1. res sem vmes vandral po Nizozemskem, Nemčiji in Češki, kjer sem občasno uporabljal Nemščino, vendar vedno bolj za vzorec[back]

Zasvojil me je. Dr.House, namreč.

Prve tri sezone sem tekom poletja na dušek pogoltni direktno z mojega LCDja. Mljask, pa jih ni bilo več. Sedaj potrpežljivo čakam 4. sezono, ki se začne 25. septembra.Na Foxu, seveda. K nam jeseni prihaja šele 2. sezona, slovenski navdušenci nad tujimi nanizankami pa si že nekaj čas znamo le-te priskrbeti sami.

Dolgo časa nisem vedel, kaj me pri nanizanki najbolj privlači. Sedaj sem spoznal, da je to zagotovo glavni protagonist.¹ Vloga je igralcu pisana na kožo in užitek ga je gledati prav v vsaki sezoni. Najbrž me je očaral njegov odnos do pacientov. Tako nečloveški, a vseeno korekten; kar je že skoraj protislovno. Težko bi rekel, da ga podpiram. Sam najbrž nikoli ne bom zmožen obravnavati pacienta, brez da bi razvil neko mero sočutja do njega. To pa lahko ob velikem številu pacientov pripelje do čustvene izčrpanosti posameznika. Ta pa vodi v nepozornost in napake.

Sedaj se zabavam z branjem recenzij posameznih epizod s strani zdravnika. Huda zadeva, sicer spisana za laike, vendar v užitek tudi študentom in (preverjeno) zdravnikom. Vsakdo, ki mu je nanizanka všeč, bi si moral stran pogledati. Za ljubitelje pa je definitivno “a must read”! Povezavo najdete na levi strani.

In, zapomnite si,

Everybody lies!

1. Hugh Laurie. Se še spomnite, kje ste ga gledali v svoji mladosti? -Odgovor: Prince Ludwig v Blackadder-ju[back]

Končno sem otvorili tekaško sezono!

Začelo se je v četrtek; prejmem klic od Urbana:

“Stari, v nedeljo se laufa štafeta, 3 x 14 km, greš?”

” Ne, ne morem, se učim za izpite, saj veš.. Higiena pa dermatologija. Ne morem. Drugič”

“No, pol pa nč, ajde!”

“Ajde!”

Po 30 sekundnem premišljevanju o smislu življenja, odpovedovanju stvarem zavoljo faksa in lastni nespontanosti je sledil hiter gib roke po telefonu, rutinirano odpiranje pokrovčka in izbor številke:

“Grem, kje pa se dobimo?”

“Preddvor, pol osmih!”

“U pizda….”

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje vstal ob 6ih zjutraj. Še zdaj ne vem, kako sem po štiriurnem spanju sploh prišel do kopalnice, glava mi je vso pot sumljivo butala ob steno. Po hitro opravljeni jutranji rutini sem sedel v avtu, drvel iz zaspane Ljubljane proti rodni Gorenjski, razmišljal o prihajajočem teku.

Trasa teka je potekala iz Železne Kaple na avstrijski strani, preko Jezerskega do Preddvora v Sloveniji. 42 polnih kilometrov, ki smo jih tisti malo manj trdni pretekli v obliki štafete. Sam sem začel s tekom na vrhu mejnega prehoda (prejel štafeto od Urbana) in pretekel 13km po klancu navzdol (me je imelo, da bi se ulegel in malce povaljal, pa dejansko to praktično ni izvedljivo…), potem pa sem predal štafeto Šternu. Vso traso je nažigalo sonce in kar smejalo se mi je, ker sem lahko tekel s hriba navzdol. Bogi Urban :).

V cilju pa klasična zadeva: požrtija, podeljevanje nagrad najboljšim, potem pa analiza ob pivu, ki se je preselila v bližnjo gostilno. In se zavlekla do sedmih. Pa se je preselila na Bled. In se zavlekla do polnoči. Še dobro, da je Tina ohranila raven alkohola v krvi pod določeno ravnijo in naju je z mojim avtomobilom dostavila v Ljubljano. Mene je Guinness onesposobil; primeren sem bil le še za otrešanje gobca.

Pa je šel še en dan brez učenja.

Ampak se je splačalo. Toliko dobrih ljudi nisem spoznal že dolgo časa!

Na tek so me zvlekli: Rollback, Zvezda, Puhko, Sok, Simona, Tina, Maya, Joža, ata in mama Pukl in, nenazadnje, Urban. Vsi so Vitezi dobrega teka. Oglejte si jih in pridite 14.julija na Bled. Fino bo!

Žalostno,…

Predmet “higiena” ima najbrž najslabše obiskana predavanja na medicinski fakulteti, če ne že na vsej ljubljanski univerzi.

Razlogov za pomanjkanje zanimanja s strani študentov je veliko, najbolj očiten pa je razhajanje med teoretičnimi in dejanskimi cilji predmeta.

…ampak resnično.

Sam predavanj ne obiskujem, razen ko sem primoran (to pomeni dvakrat v letnem semestru). Škoda, saj nisem vedel, kaj zamujam.

Zadnjič sem se zopet odpravil v leseno predavalnico¹ . Pa ne na lastno željo, čakal me je zmenek z 10 vprašanji kolokvija iz Higiene. Ker sem po stari navadi na kolokvij zamudil, se je moje ukvarjanje z njim zavleklo krepko v čas, namenjen predavanjem. In ravno, ko sem hotel oditi in se skupaj s skodelico kave skriti v varno zavetje bližnje kavarne, je vstopila Ona.

Nada Rotovnik Kozjek.

Zdravnica.

Triatlonka.

Dovolj rečenega.

Ljudje, ki so vrhunski na večih področjih v svojem življenu² so bili v moji glavi vedno deležni občudovanja. Nada je na moje veselje te misli potrdila s predavanjem, vrednim udeležbe.

Ja, ostal sem in bilo je super. Se pa spračujem, koliko strokovnjakov je v zrak spustilo podobno zanimiva predavanja. Dobesedno v zrak, saj je bilo prisotnih 11 študentov, med njimi le 2 “brez obveze”.

Strokovnost v slovenskem zdravstvu (tudi na nivoju izobraževanja) nikoli ni bila vprašljiva.

Problem je organizacija. (tudi na nivoju izobraževanja)

In “Higiena” je izvrsten primer za potrditev te trditve.

1. Grozna predavalnica. Ogrevanje enako ničli, klopi neergonomske. Ima pa vsaj okna, kar za druge predavalnice na MF ne bi mogli trditi.[back]
2. kot zdravnica je zaposlena na Onkološkem inštitutu, kjer se ukvarja s klinično prehrano, sicer pa je specializantka anasteziologije. Kot triatlonka je ena redkih Slovenk, ki so se udeležile Ironmana[back]

Po naslovu sodeč bi lahko pisal o majhni občini Gorje blizu Bleda. Pa ne bom. Tam se dogaja drugačne vrst kretenizem.¹

Ste se že kdaj vprašali zakaj je morska sol jodirana?

Jod je element, katerega ne potrebujemo veliko; dnevno le okoli 150 mikrogramov.²V telesu ima le eno nalogo - je sestavni del hormona žleze ščitnice, tiroksina. Odgovoren je za normalno rast, razvoj in energetsko stanje našega telesa.

Ob pomanjkanju joda torej pride do motnje pri nastajanju tiroksina (hipotiroidizem, ščitnica je povečana - golšavost), ne izostanejo pa niti posledice: počasen srčni utrip, počasno govorjenje, utrujenost, občutljivost na mraz, mentalna prizadetost, zadebelitev kože. Vse to velja za odraslega človeka. Če pri nosečnici pride do pomanjkanja joda, pride do napak v razvoju zarodka. Pojavi se zaostalost v rasti in mentalna prizadetost (IQ ~70) - kretenizem.

Jod dobimo v telo z normalno prehrano. Na žalost pa 29% svetovnega prebivalstva živi na področjih, kjer v zemlji ni zadostne količine joda. To so predvsem visokogorja (Alpe, Himalaja, Andi), kjer so ga vode skozi zgodovino izprale, pa tudi nižavja, oddaljena od oceanov (centralna Afrika). V takih primerih je, na žalost, kretenizem precej pogost, takemu pojavu rečemo endemični kretenizem, ker pa se pogosto pojavlja v goratih območjih, pa kar gorjanski kretenizem³.
Zato so se pametne glave odločile, da v sol dodajajo jod - in ohranjajo naše glave še naprej pametne. No, jod dobivamo tudi iz druge hrane: kurja jajca, mleko in mlečni izdelki… (ker prehrana goveda in perutnine vsebuje jod).

Nauk: niso vsi industrijski dodatki hrani slabi!

O Gorjah si pa še vedno nisem na jasnem. Vlada tam Gorjanski ali gorjanski kretenizem?

1. občina nima banke, pošte in prostorov za seje občinskega sveta. To je tema za drugačno orientirane bloge.[back]
2. tako pravi Rang-Dale, s katero se bom prihodnja dva meseca intimno spoznaval[back]
3. Do 1920 je bil endemičen tudi v ZDA; v področju Apalačev in Velikih jezer[back]